Režiserjev komentar

Splošno o projektu "Sfinga"

S filmskim jezikom »ubesediti« idejo o osvajanju Sfinge in njene skrivnosti v Triglavski steni predstavlja že od samega začetka, od osnovne ideje, velik izziv tako zame režiserja, kot za preostale člane kreativne in tehnične ekipe. Zgodba se namreč odkriva postopoma. Najprej skozi zgodovinsko–dokumentarno pripoved in nato skozi preplet fikcije (npr. snemanje snemanja filma skozi oči TV medija), »fikcije« (zaigrane realnosti) in realnosti, kot take. Zaradi te dramaturške zgradbe je zgodba toliko bolj zahtevna v smislu »filmanja.« Ko k temu dodamo ekstremno zahtevne lokacije, ki so seveda imanentne zgodbi in zato nujne ter nenadomestljive, postane naloga še težja. Vendar hkrati toliko bolj »sladka« za izvedbo. Ob tem, da je bilo potrebno premisliti in izbrati dobršno mero redko uporabljanih tehničnih pomagal in rešitev, je tu predvsem pomemben režijski pristop, ki obenem upošteva vso tehnično zahtevnost in raznolikost snemanja, kot tudi specifičnost pripovedovanja zgodbe. Lahko bi rekel, da smo si kot ekipa delo dodatno otežili. Vse z namenom, da bi končni izdelek ne bil le gledljiv, temveč fascinanten tudi, ali pa predvsem na velikem platnu, kar zahteva dodatno izvedbeno drznost in premišljenost.

Lokacije

Pri izbiri lokacij je bilo zaradi specifičnosti zgodbe seveda še najmanj težav. Triglav, njegova severna stena, smer Sfinga, dolina Vrata, Aljažev dom v Vratih, vse to so lokacije, na katerih sta se zgodbi obeh navez in njunih vzponov realno odvijali. Ostale lokacije so deloma zgodovinsko realne, deloma pa na novo postavljene, določene oz. izmišljene. Nekatere zaradi svoje specifike tako odražajo razmerje časa, ki je pretekel med enim in drugim vzponom, druge pa dajejo zgodbi, v alpinističnem smislu, strokovno kredibilnost.

Vizualizacija

Generalno bodo sekvence posnete na lokacijah »v dolini« dajale na nek način prijaznejši vtis, občutek domačnosti, pridih prostora oz. okolja, ki ga vsi poznamo, da gledalca brez dodatnih in nepotrebnih vizualnih dražljajev povabimo, potegnemo v zgodbo. In bodo s kontrapunktiranjem zabavno/resno, ležerno/napeto, včeraj/danes (kar bo seveda v tipičnih situacijah tudi poudarjalo karakter akterjev) prišle do Sfinge, ki pa je svetlobno in barvno hladna, nepristopna, zahtevna, grozeča, ... To nam ponuja in pravzaprav celo določa že njena lega, saj je obrnjena proti severu, zato sonce vanjo posveti le za nekaj kratkih trenutkov na dan.

Gibanje kamere bo v »dolini« predvsem horizontalno (vožnje, zasuki), da poudarimo navidezno statičnost za razliko od akcije v steni, ki že sama po sebi implicira vertikalno gibanje. To bo v steni poudarjeno z menjavo posnetkov iz zgornjega in spodnjega rakurza, predvsem v primerih komunikacije med akterji. Sicer pa se bodo posnetki akcij posameznega akterja snemali od strani, tako da bo stena na desni strani izreza, kar nakazuje (čeprav v vertikali) na gibanje levo–desno in posledično na tendenco napredovanja. To navpičnost smeri bomo poudarili tudi z uporabo jimmy jib–a, ki bo nameščen na robu stene in pomaknjen nekaj metrov v desno, gledano proti steni.

Ob tako zahtevnem projektu, kot je film Sfinga, se še nekemu načinu snemanja ne moremo odreči. Že sam začetek zgodbe o Triglavu in njegovi severni steni namreč zahteva helikoptersko snemanje. Sicer bi se morali omejiti na posamezne dele te impozantne skalne gmote, kar nam ne bi dovolj poudarilo njene obsežnosti ter umeščenosti v prostor in kasneje, med plezanjem, samo plezanje, majhnost človeka v tej navpičnici in grozeče glave Sfinge nad njim. Opisanim pogojem snemanja v Triglavski steni smo morali prilagoditi tudi izbiro opreme. Seveda je želja vsakega resnega filmskega ustvarjalca posneti svoje delo na filmski trak. Kar se tiče snemanja dolinskih posnetkov ter interierjev, bi ne bilo nobene dileme, vendar bi bila uporaba filmske kamere, pa naj gre za 16 ali 35mm kamero v pogojih, ki jih nudi vertikala Sfinge, ne le produkcijsko precej zahtevnejša in dražja, temveč predvsem varnostno vprašljiva. Specifika te stene, ki je v senci večino dneva, ob uporabi le dnevne svetlobe, ne omogoča realne grafične odslikave njenih razčlemb, zato smo se odločili za uporabo RED Scarlett in RED One kamer. Njun čip velikosti 24,4x13,7mm ima 4.520x2.540 točk, kar ob razmerju slike 16:9 omogoča enak kot in globino polja, kot pri 35mm kameri.

Montaža

Ker je dramaturška zgradba zgodbe o Sfingi precej zapletena, saj gre za neprestano prehajanje med različnimi časi in različnimi lokacijami, sta montažni postopek in uporaba ter mešanje zvoka ravno tako pomembna, kot priprava na snemanje in snemanje samo. Ob tem, da bodo svetlobno in barvno posnetki dveh različnih parov akterjev bolj kot ne poenoteni in z majhno razliko v zrnatosti slike ter malce hitrejšim menjavanjem posnetkov v primeru »mlajšega« para, je manjši del postopka prehodov med sekvencami in znotraj njih rešen.

Da pa bo pripoved slikovno in narativno tekoča in za percepcijo gledalca popolnoma nemoteča ter jasna, nameravam uporabiti dva postopka. V kadriranju bo vsak zadnji posnetek časovno določenega prizora posnet kot subjektivni pogled in ravno tako prvi posnetek sledečega prizora. S tem postopkom bo prišlo v gledalčevi zaznavi zgodbe do nedvoumnega razlikovanja, kaj vidi on in kaj vidi akter, saj je to za jasnost zgodbe nujno.

Zaključna misel

Če se je boj za slovensko samostojnost, za slovenski jezik in utrditev narodne zavesti začel v obliki kulturnega boja v mestih, se je kmalu nadaljeval tudi na športnem področju. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje zlasti v slovenskih gorah in njihovih stenah. Triglav in njegova severna stena sta bila prizorišči najbolj plemenitih bojev in lahko bi rekli, da smo Slovenci zmagali. Povsem na koncu, pri zadnjem problemu Stene – Sfingi, sta svojo željo, vztrajnost in moč namreč pokazali dve slovenski navezi, ki sta vsaka na svoj, času lasten način, uspešno razrešili skrivnost Sfinge. Ob tem želim, da se gledalec sam vpraša, kaj je tisto »tam zgoraj«, zakaj nam pogled iz doline venomer uhaja tja gor, zakaj nas nekaj globoko v nas tako neustavljivo žene v bližino gora in na njihove vrhove? Kaj je tako čarobnega v tem vertikalnem gibanju, ko je pod nogami le 1000 metrov praznega prostora, tisto majceno in ranljivo človeško bitje pa se oklepa življenja na milimetrskih oprimkih? Od kod ta želja in moč v alpinistih, da uspešno posegajo v prostor, ki so si ga še nedolgo nazaj lastile le redke ptice?
Boštjan Mašera, univ. dipl. režiser

O snemanju

V Triglavski severni steni položnega terena ni. Ne le to, večji del snemanja tam bo potekal tako rekoč s prepadom pod nogami. Filmska ekipa bo prav zaradi zahtevnosti projekta majhna, vsi člani pa so za svoja področja zato izvrstno podkovani. Opravili smo že nekaj ogledov na terenu, tudi testno snemanje v Sfingi in pripravili večji del logistike za izvedbo projekta. Gotovo bo šlo za eno težjih in bolj spektakularnih snemanj v Sloveniji do zdaj. V ta namen smo se povezali s Triglavskim narodnim parkom, Gorsko reševalno zvezo Slovenije, več planinskimi društvi in vključili helikopter. Razvili smo celo nekaj lastne tehnično – snemalne opreme, saj priprave na projekt trajajo že tri leta.

Prednosti

Na terenu bo prisoten tudi neodvisni snemalec, katerega naloga bo snemanje filma o filmu, saj si želimo, da bi ljudje lahko ažurno doživljali nastajanje filma in se v določenih trenutkih v ta proces morda celo vključevali. Prepričani smo, da bo tak pristop v slovenskem prostoru nenazadnje dodal nekaj potrebne svežine, nam pa omogočil, da že med snemanjem izoblikujemo prepoznavnost projekta in z njim seznanimo širok krog občinstva.

Glavni sponzorji Sekundarni sponzorji