Triglavska Sfinga

Do druge polovice 20. stoletja so alpinisti preko triglavske severne stene že speljali množico smeri. Edini del, ki je ostajal neosvojen in je med njimi zbujal strahospoštovanje, je bila t.i. Sfinga, tristo metrski gladki steber tik pod robom stene. Zaradi komaj opaznih razčlemb in velikih previsov, je tudi najboljšim dolgo predstavljala nerešljivo uganko. Če na Sfingo pogledamo z levega roba Amfiteatra, prodnate krnice sredi stene, nam bo v profilu namreč pokazala svoj veličastni kamniti obraz, zato so jo poimenovali kar po starodavni znamenitosti. Sfinga se je tudi na vrhuncu železne dobe klasičnega alpinizma, sredi 60-ih let uspešno upirala prvim osvajalcem. Leta 1961 je Alešu Kunaverju in Kazimirju Drašlarju, v levem delu Sfinge uspelo preplezati prvo smer. Njen obraz pa je ostajal ne preplezan vse dokler se pod steno na isto vrv nista navezala Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Po številnih urah naporov sta rešila skrivnost obraza in se vpisala v zgodovino, saj je smer pomenila najtežji tehnični vzpon v Sloveniji. Skoraj trideset let kasneje, sta jo povsem prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Tako smo Slovenci še enkrat dobili svojo najtežjo gorsko smer, tokrat preplezano brez tehničnih pripomočkov.

Mitologija

Mnogo slovenskih mitov je vezanih na gore. Poznamo pravljico o Zlatorogu in njegovem Bogatinu, o Špikovem velikanu pa tisto o okameneli Ajdovski deklici. Tudi okoli Triglava se plete cel niz pripovedk. V njegovo severno steno sta začrtani dve bajeslovni skrivnosti. Zlatorogove police in Sfinga – stražar doline, ki vodi k Triglavu. Dostojanstvena, veličastna, nedostopna. V vzvišeni lepoti svoje kamnite podobe je združila mogočnost egipčanske in zagonetnosti grške sfinge. V Egiptu je varovala grobnice velikih kraljev, v Stari Grčiji pa je popotnikom postavljala težko uganko. Triglavska Sfinga je tako velika, da si dovoli oboje.